Osebni zaimki stojijo namesto samostalnika (Pozdravi prijateljico. – Pozdravi jo.). Določamo jim osebo (1., 2. 3.), število (ednina, dvojina, množina), spol (moški, ženski, srednji) in sklon (imenovalnik, rodilnik, dajalnik, tožilnik, mestnik, orodnik).
Ko se midve naslednjič vidiva, bi se rada s tabo pogovorila o njej.
Osebna zaimka za 1. in 2. osebo ednine (jaz, ti) v imenovalniku ne ločita oblik po spolu, prostali osebni zaimki pa jih v imenovalniku ločijo (on/ona/ono, midva/medve, vidva/vedve ...).
V nekaterih sklonih imamo dolge in kratke oblike (na primer mene/me, tebe/te).
| Ednina | Dvojina | Množina | |
| 1. oseba | jaz, mene/me, meni/mi, mene/me, o meni, z mano/z menoj | midva/medve ali midve/medve ali midve, naju, nama, naju, o naju, z nama | mi/me/me, nas, nam, nas, o nas, z nami |
| 2. oseba | ti, tebe/te, tebi/ti, tebe/te, o tebi, s tabo/s teboj
| vidva/vedve ali vidve/vedve ali vidve, vaju, vama, vaju, o vaju, z vama | vi/ve/ve, vas, vam, vas, o vas, z vami |
| 3. oseba | on, njega, njemu, njega, o njem, z njim
ono, njega/ga, njemu/mu, njega/ono, o njem, z njim | onadva/onidve/onidve, njiju/ju, njima/jima, njiju/ju, o njiju, z njima | oni/one/ona, njih/jih, njim/jim, njih/jih, o njih, z njimi |