Prevzete besede ločimo glede na stopnjo prilagojenosti slovenskemu jeziku. Pri tem poznamo:

• sposojenke, ki so popolnoma prilagojene slovenščini,
• tujke, ki so delno prilagojene slovenščini (izgovarjamo in pregibamo jih skladno s slovenskimi značilnostmi, ohranjamo pa tuji zapis),
• citatne besede in besedne zveze, ki so slovenščini neprilagojene (ohranjajo tuji zapis, izgovor in slovnične lastnosti).

V slovenščino prevzemamo občna in lastna imena.

Občna imena praviloma popolnoma prilagodimo slovenskemu knjižnemu jeziku. Izjeme so:

• mednarodni glasbeni izrazi

Primer 1

V zadnjem stavku se zvrstijo še adagio, scherzo in finale.

• manj rabljeni strokovni izrazi

Primer 2

Primoran se je bil vrniti k pisanju preprostih predlog za commedio dell’arte, ki so igralcem dopuščale improvizacijo.

• znamke avtomobilov in drugi tehnični izrazi

Primer 3

Svojega porscheja je že po pol leta zamenjal s volkswagnom, a tudi ta je moral biti najhitrejši, najmočnejši.

Ko v slovenščino prevzamemo novo besedo, jo običajno najprej pišemo citatno, to je enako kot v tujem jeziku (weekend, coca-cola, pizza, juice, jacuzzi ...). Sčasoma pa pride do njene podomačitve (vikend, kokakola, pica, džus, džakuzi ...). Zapisovanje splošno razširjenih in pogosto rabljenih prevzetih besed v citatni obliki namreč za knjižni jezik ni priporočljivo.

Prevzeta lastna imena načeloma ohranjajo izvirni zapis, če so prevzeta iz jezikov, ki uporabljajo latinico.

Slovenimo:

• osebna lastna imena iz grškega in rimskega sveta (Plavt), imena vladarskih družin (Habsburžani), redka imena slavnih osebnosti (Petrarka), svetniška imena (Franšiček Asiški), imena vladarjev in papežev (Marija Terezija, Frančišek), prevzeta imena in priimke (Franc, Štern)
• enobesedna zemljepisna lastna imena iz jezikov z latinično pisavo (Evropa, Italija, Pireneji, Toskana, Rim)
• sestavine večbesednih zemljepisnih imen (Niagarski slapovi, Kanarsko otočje, Rdeči trg, Bela hiša)
• stvarna lastna imena (Božanska komedija, Vojna in mir, Dunajski filharmoniki)

Pri stvarnih lastnih imenih so izjema imena podjetij in časopisov.

Imena držav zapisujemo tako, kot jih izgovarjamo v slovenščini, na primer Ukrajina, Brazilija, Kanada. Imena mest lahko ohranjajo zapis, ki ga imajo v izvirnem jeziku, na primer New York, ali pa jih poslovenimo, na primer Pariz, Krakov. Za nekatera mesta uporabljamo slovenska poimenovanja, na primer Dunaj, Gradec, Pulj; enako velja za kraje v zamejstvu, na primer Trst, Celovec, Monošter.

Samoglasniški sklop je zveza dveh samoglasnikov v isti besedi, na primer stadion, pacient, neonski.

Pri izgovoru se med dva samoglasnika pogosto vriva glas j. Tega glasu ne zapisujemo (dieta, diete ...). Izjema so le nekatere oblike, na primer radijski (čeprav je radio).