Vezniki so lahko enodelni ali dvodelni in enobesedni ali večbesedni.
Enodelni večbesedni vezniki so sestavljeni iz več besed, ki stojijo skupaj. Med njimi ne pišemo vejice, na primer medtem ko, namesto da, kljub temu da, tako da, toliko da, potem ko, še ko, šele ko, s tem da, zlasti če, zato da.
Zjutraj se vedno tuširam s toplo in vročo vodo, zato da se pogrejem.
Dvodelni vezniki so sestavljeni iz dveh delov, ki ne stojita skupaj. Med njima vejico pišemo (ne – ampak, ne samo – ampak tudi) ali je ne pišemo (ne – ne, niti – niti, ali – ali).
Nekateri ljudje knjige ne samo berejo, ampak tudi podoživljajo.
Knjig niti ne preberejo niti ne razmišljajo o njih.
V nekaterih primerih v večbesednem vezniku vejico vendarle lahko pišemo in s tem spremenimo poudarek. Pri tem prvi del večbesednega veznika prenesemo v glavni stavek, vejico pa pišemo za njim.
V finalu igramo, zato ker smo najboljši.
V finalu igramo zato, ker smo najboljši.