Enobesedna in večbesedna naselbinska imena so zemljepisna lastna imena, ki poimenujejo naselja, torej mesta, vasi, trge in zaselke. Pri njihovem zapisu veljajo posebna pravila.

Enobesedna naselbinska imena pišemo z veliko začetnico, na primer Črnomelj, Izola, Laško, Ormož, Žalec.

Primer 1

Po turnirju bo nogometna ekipa ostala na pripravah v Kranju.

V večbesednih naselbinskih imenih pišemo z veliko začetnico vse besede v imenu, na primer Gornja Radgona, Ilirska Bistrica, Murska Sobota, Slovenj Gradec, Škofja Loka.

Primer 2

Na naše tekme je prihajalo med tisoč petsto in dva tisoč gledalci, kar je za Novo Gorico že lep uspeh.

Z malo začetnico pišemo le naslednje izjeme:

• samostalnike mesto, trg, vas, selo, naselje, če ne stojijo na začetku imena, na primer Novo mesto, Prešernov trg, Stara Nova vas, Sečje selo, Groharjevo naselje;
• predloge (pri, na, ob …), če ne stojijo na začetku imena, na primer Šentjur pri Celju, Ravne na Koroškem, Radlje ob Dravi.

Primer 3

V Grajski vasi načrtujejo širitev ceste s kolesarsko stezo in izgradnjo pločnikov.

Primer 4

Tat je ponoči vlomil v stanovanjsko hišo v Selih pri Kamniku.

Ta pravila veljajo samo za naselbinska imena. Prav zato je pomembno, da se vedno prepričamo, ali gre za naselbinsko ali nenaselbinsko ime.

Z veliko začetnico tako zapišemo besedi gora in vrh v primerih, kot sta Kranjska Gora in Polički Vrh. To sta namreč imeni naselij in spadata med naselbinska imena. Mala začetnica pri besedah gora in vrh pa je v primerih, kot sta Uršlja gora in Tolsti vrh. To sta namreč imeni vzpetin in spadata med nenaselbinska imena.

Pri pisanju zemljepisnih lastnih imen si je torej treba zapomniti pravila. Pri tem je zanimivo, da se pravila lahko kdaj tudi spremenijo. Jezikoslovke in jezikoslovci namreč iščejo možnosti, kako bi jih poenostavili, da bi si jih čim lažje zapomnili in tako pri pisanju delali čim manj napak.