Predlogi dobijo polni pomen šele skupaj s polnopomensko besedo ali besedno zvezo, pred katero stojijo: brez slabe vesti, na hitro, pri nas, z veliko dobre volje, od jutra do večera. Kljub temu pa tudi sami po sebi izražajo določeno vrsto pomenskih razmerij, na primer:

• predlog od izraža premikanje ali ločevanje od neke začetne točke: iti od doma, od jutra naprej, od sto navzgor.

Čeprav so predlogi nepolnopomenski, imajo moč nad besedami, ki jim sledijo. Te morajo namreč biti v sklonu, kot ga določa predlog (predlogu pri bo na primer vedno sledila beseda ali besedna zveza v mestniku: pri belem dnevu). Rečemo, da se predlogi vežejo z določenim sklonom.

Predlogi, ki se vežejo z:

• rodilnikom: brez, do, iz, od
• dajalnikom: k/h, proti, kljub
• tožilnikom: čez, skozi, zoper
• mestnikom: ob, pri, o
• orodnikom: z/s

Nekateri predlogi se lahko vežejo z dvema različnima sklonoma, odvisno od pomena, ki ga želimo izraziti:

• s tožilnikom ali mestnikom: na, ob, v, po
• s tožilnikom ali orodnikom: med, nad, pod, pred, za

Za nekatere predloge velja, da so predložni pari:

• če damo nekaj v, potem vzamemo iz (v škatlo – iz škatle),
• če položimo nekaj na, potem vzamemo z/s (na mizo – z mize).