Samostalnike sklanjamo, torej postavljamo v različne sklone. Poznamo 6 sklonov, za vsakega pa je značilna posebna vprašalnica.

Prva vprašalnica se nanaša na osebe (kdo, koga, komu ...), druga na stvari (kaj, česa, čemu ...). Pri določanju sklonov navadno uporabimo vprašalnico v celoti (Koga ali česa ni? Učiteljice.), saj tako najlažje določimo ustrezen sklon. Mestnik in orodnik sta predložna sklona. To pomeni, da se vedno uporabljata skupaj s predlogom (mestnik najpogosteje s predlogoma o in pri, orodnik pa s predlogom s oziroma z).

Samostalnike sklanjamo v različnih številih (ednini, dvojini in množini). Dvojina označuje dve stvari, pojavnosti oziroma osebi, na primer dva pametna telefona, dve mesti, dve zanimivi knjigi, najboljši prijateljici. Zanimivo je, da dele telesa in stvari, ki so v paru, namesto v dvojini uporabljamo v množini (roke, oči, ušesa, rokavi, hlačnice ...). Dvojino v teh primerih uporabimo le ob zaimku oba (oba rokava, obe nogi, obe ušesi). Nekateri samostalniki pa se ne uporabljajo v vseh treh številih; lahko so samo v ednini (drevje) ali samo v množini (vrata).

Za ustrezno sklanjanje samostalnikov moramo poznati njihov spol (moški, ženski, srednji). Glede na spol ločimo moško, žensko in srednjo sklanjatev.

Sklanjatve lahko določimo tudi natančneje, in sicer glede na končnice v imenovalniku in rodilniku ednine. Pri tem ločimo:

• moško sklanjatev (uspeh-ø, uspeh-a)
• prvo žensko sklanjatev (sreč-a, sreč-e)
• drugo žensko sklanjatev (miš-ø, miš-i)
• srednjo sklanjatev (mest-o, mest-a oz. veselj-e, veselj-a)

Poznamo tudi podrobnejšo delitev sklanjatev, kot prikazuje spodnja tabela (1., 2., 3., 4. moška, ženska in srednja sklanjatev). Pri tem je še zlasti pomembna končnica v rodilniku ednine.

Samostalnike moškega spola na -a, na primer Miha, vojvoda lahko sklanjamo na dva načina: po 1. moški sklanjatvi (enako kot samostalnike z ničto končnico) ali po 2. moški sklanjatvi (enako kot bi sklanjali samostalnike 1. ženske sklanjatve).

Zanimivo je, da se nekateri samostalniki ne sklanjajo oziroma se sklanjajo z ničto končnico (3. moška, ženska in srednja sklanjatev), na primer Neli, mami.

Nekateri samostalniki pa se sklanjajo kot pridevniki, saj so iz njih tudi nastali (4. moška, ženska in srednja sklanjatev), na primer dežurni, seminarska, belo.

Samostalnik ženskega spola hči se sklanja po 1. ženski sklanjatvi, saj ima v rodilniku ednine končnico -e. Pri sklanjanju imamo pogosto težave.

Imenovalnik ednine ima obliko hči (Kdo ali kaj je to? To je moja hči.). V vseh drugih sklonih je osnova hčer-. Tožilnik ednine ima obliko hčer (Koga ali kaj vidim? Hčer.), orodnik ednine pa se glasi s hčerjo (S kom ali s čim grem? S hčerjo.).

Primer 1

Norveška legenda Liv Ullman igra gospo Ase, nemška igralka Juliane Köhler, ki jo poznamo iz uspešnice Nikjer v Afriki, pa igra njeno hčer Katrine.

V družinskem okolju se namesto samostalnika hči pogosto uporablja hčerka. To je drug samostalnik, ki se tudi sklanja drugače kot hči.

Samostalnik ženskega spola gospa se sklanja po 1. ženski sklanjatvi, saj ima v rodilniku ednine končnico -e. Pri sklanjanju imamo pogosto težave.

Dajalnik ednine ima obliko gospe (Komu ali čemu dam? Gospe.), mestnik ednine pa se glasi o gospe (O kom ali o čem govorim? O gospe.).

Primer 1

Po obisku pri gospe Tratnik so se odpeljali v mesto na pozno kosilo.

Samostalnik moškega spola človek se sklanja po 1. moški sklanjatvi. V nekaterih sklonih se osnova človek spremeni v ljudje. To se zgodi v:

• rodilniku dvojine (dveh ljudi)
• mestniku dvojine (o dveh ljudeh)
• vseh sklonih množine

Primer 1

Zdravniki ugotavljajo, da je stopnja stresa nižja pri ljudeh, ki vstanejo pozneje.

Samostalnik moškega spola otrok se sklanja po 1. moški sklanjatvi. V imenovalniku množine ima obliko otroci (Kdo ali kaj so to? To so otroci.).

Pri sklanjanju se pojavijo težave predvsem v mestniku množine (O kom ali o čem govorim? O otrocih.) in orodniku množine (S kom ali s čim grem? Z otroki.). Pogosto smo namreč v dilemi, ali v teh dveh sklonih uporabiti c ali k. Vemo, da je črka c v abecedi pred k, zato si ne bo težko zapomniti, da je v teh dveh sklonih najprej c (pri cepetajočih otrocih), šele nato k (s kričečimi otroki je križ). Pri pomnjenju orodniške oblike nam lahko pomaga tudi rima: z otroki v Škofji Loki.

Slovenščina je živ jezik, ki se nenehno spreminja. To dokazuje tudi samostalnik starši, ki se je najprej uporabljal le kot množinski samostalnik moškega spola (starši, eden od staršev), v zadnjem času pa se je razširila tudi raba v dvojini (starša, oba starša) in ednini (starš). Edninska in dvojinska oblika sta prav tako ustrezni za rabo v knjižnem jeziku.

Primer 1

Pri dveh letih se je s starši preselil v Avstralijo, končal akademijo uporabne umetnosti in postal zvezda avstralskega filma in televizije.

Primer 2

Od takrat sta zvezdniška starša pred paparaci dokaj uspešno skrivala dojenčico.

Primer 3

Če pelješ otroka na koncert Justina Bieberja, nisi slab starš.

Več o rabi samostalnika starši si lahko prebereš na portalih Franček in Fran.

Samostalniki 1. moške sklanjatve imajo v rodilniku ednine običajno končnico -a, na primer fanta, računalnika, telefona. Pri nekaterih samostalnikih pa se ob končnici -a (sina) pojavlja tudi naglašena končnica -u (sinu).

Končnica -u pri posameznih samostalnikih celo prevladuje v rabi, na primer zidu in gradu. To se kaže tudi v nekaterih stalnih besednih zvezah, na primer Kitajskega zidu, Predjamskega gradu.

Primer 1

V poletnih mesecih si lahko obisk Predjamskega gradu popestrite s številnimi dogodki v bližini.

Samostalnikom, kot so zob, mož in las, v imenovalniku množine dodamo končnico -je: zobje, možje, lasje.

Primer 1

Zdravi zobje so res dobra naložba.  

V rodilniku dvojine in množine pa ti samostalniki ostajajo brez končnice oziroma imajo ničto končnico: zob-ø, mož-ø, las-ø.

Primer 2

Zaradi kajenja nima več tako belih zob kot nekoč. 

Pri sklanjanju nam je lahko v pomoč besedna zveza možje brez las in zob.

Samostalniki, ki označujejo domača moška lastna imena in imajo v imenovalniku ednine nenaglašeno končnico -o (Marko, Teo, Vito ...), se sklanjajo po 1. moški sklanjatvi. To pomeni, da dobivajo od rodilnika naprej iste končnice kot samostalniki z ničto končnico, na primer Marko, Marka, Marku, Marka, o Marku, z Markom (enako kot Filip, Filipa, Filipu, Filipa, o Filipu, s Filipom).

Primer 1

Brez Marka mi ne bi uspelo napisati naloge.

V pogovorni in narečni rabi pa te samostalnike pogosto podaljšujemo s -t. Taka raba ni knjižna. 

Primer 2

Nino se je pri ogledu nogometne tekme pridružil Vitotu in Teotu. → Vitu in Teu

Samostalniki, ki označujejo domača moška lastna imena in imajo v imenovalniku ednine nenaglašeno končnico -a, se lahko sklanjajo na dva načina:

• po moški sklanjatvi (natančneje po 1. moški sklanjatvi), kar pomeni, da jim od rodilnika naprej dodajamo enake končnice kot na primer pri samostalniku fant, torej Miha, Miha, Mihu, Miha, o Mihu, z Mihom;
• po posebni moški sklanjatvi (natančneje po 2. moški sklanjatvi), kar pomeni, da so njihove končnice enake kot pri 1. ženski sklanjatvi; te končnice bi dodajali na primer pri sklanjanju samostalnika oseba, torej Miha, Mihe, Mihi, Miho, pri Mihi, z Miho.

Primer 1

Tudi drugi del se je začel z izključitvijo Miha.

Primer 2

Tudi drugi del se je začel z izključitvijo Mihe.

V pogovorni in narečni rabi pa te samostalnike pogosto sklanjamo drugače. Največkrat jih podaljšujemo s -t, -j ali -n. Taka raba ni knjižna.

Primer 3

Tudi drugi del se je začel z izključitvijo Mihata/Miheta. → Miha/Mihe

Tudi drugi del se je začel z izključitvijo Miheja. → Miha/Mihe

Tudi drugi del se je začel z izključitvijo Mihana. → Miha/Mihe

Samostalnike, ki označujejo prevzeta moška lastna imena in imajo v imenovalniku ednine končnico -e, ki se ne izgovarja, sklanjamo tako, da od rodilnika naprej -e izpade. Besedi nato dodajamo končnice. Te pišemo skupaj z besedo, kot je to običajno v slovenščini (torej brez vezaja), na primer Mike – Mika, Wilde – Wilda, Corneille – Corneilla, Shakespeare – Shakespearja/Shakespeara.

Primer 1

Vrhunec večera je bil seveda dvoboj za naslov evropskega prvaka, v katerem je Gašper Cajnar evropsko krono obranil v slogu Mika Tysona.

Enako velja za poimenovanja znamk, podjetij ali izdelkov, na primer iPhone – iPhona, Apple – Appla, YouTube – YouTuba.

Primer 2

Nihče ni pričakoval, da bo prodaja iPhona tako velika, je priznal šef Appla Steve Jobs.

Primer 3

Slakonja je od YouTuba prejel tudi plaketo srebrni gumb za doseženih sto tisoč naročnikov.

Nekateri samostalniki, ki označujejo prevzeta lastna imena, imajo v imenovalniku ednine končnico -y, npr. Britney, Disney, Sidney, de Courtenay, May, Bombay, Broadway, eBay. Za ustrezen zapis v različnih sklonih in v različnih oblikah je pomembno vedeti, kako se samostalnik izgovori. Možnosti sta dve:

1. Končni -ey, -ay se izgovarja kot samoglasnik, na primer kot -i ali -e.

V tem primeru se samostalnik moškega spola v sklonih od rodilnika do orodnika podaljša z -j, na primer Disneyja, Disneyju, Disneyja, (o) Disneyju, (z) Disneyjem.

Če gre za samostalnik ženskega spola, se ta sklanja z ničto končnico; pri zapisu torej ni posebnosti, saj ves čas ohranja isto obliko, na primer Britney.

Kadar tvorimo novo obliko, na primer svojilni pridevnik, osnovo podaljšamo z -j, na primer Disneyjev (moški spol), Britneyjin (ženski spol). Enako velja tudi za druge tvorjenke, na primer disneyjevski.

2. Končni -ey, -ay se izgovarja kot -ej ali -aj.

V tem primeru v različnih sklonih osnove ne podaljšamo z -j, na primer Greya, Broadwaya, eBaya; Maya.

Kadar tvorimo svojilni pridevnik, osnove prav tako ne podaljšamo z -j, na primer Mayev.

Kadar tvorimo pridevnik na -ski, v zapisu -y nadomestimo z -j, na primer broadwajski. Kljub temu raba kaže, da se -y pogosto ohranja, na primer broadwayski.

Primer 1

Britneyjin klubski nastop je bil seveda razprodan, neki obiskovalec pa je za vstopnico na eBayu plačal 250 dolarjev.

Izgovor prevzetih lastnih imen in ustreznost posameznih oblik lahko preveriš v Slovenskem pravopisu (SP) na portalu Fran.

Rodilnik ali genitiv je 2. sklon. Po njem se vprašamo z vprašalnico koga ali česa. Uporabimo ga:

• za izražanje predmeta v zanikani povedi oziroma ob zanikanem povedku (če je predmet v trdilni povedi v tožilniku)

Primer 1

Rad poslušam rokovsko glasbo. – Nikoli nisem poslušal rokovske glasbe.

• za izražanje smiselnega (logičnega) osebka ob zanikanem polnopomenskem glagolu biti in ob glagolih zmanjkati, zmanjkovati

Primer 2

Babica je doma. – Babice ni doma.

Zmanjkalo je kruha. 

• ob glagolih s se

Primer 3

Veselim se počitnic.

• ob količinskem pridevniškem izrazu tipa mnogo, nekaj, malo, dosti ...

Primer 4

Dosti ljudi je bilo na koncertu.

• ob števniku od pet naprej

Primer 5

Tekmovanja se je udeležilo pet učencev.