Mnoge besede v slovenščini se pregibajo, na primer sklanjajo (streha – strehe – strehi ...), spregajo (hočem – hočeš – hoče ...) ali stopnjujejo (lep – lepši – najlepši). Nekatere besede pa nikoli ne spremenijo svoje oblike, na primer vedno, pred, ampak, samo, oh. Take besede imenujemo nepregibne.
Nepregibne so besede naslednjih besednih vrst:
- prislov
- predlog
- veznik
- členek
- medmet
Prislov odgovarja na vprašanja kje (doma), kam (domov), kod (povsod), kdaj (včeraj) in kako (veselo); tudi kolikokrat (enkrat) in zakaj (nalašč).
Pedenjped spet nima časa, kar naprej se mu mudi.
Predlog stoji pred samostalnikom, samostalniško zvezo, pridevnikom ali prislovom. Polni pomen v stavku dobi šele skupaj s to besedo ali zvezo.
Po številčnici koraka, z nogo bije brez prestanka.
Veznik povezuje besede v skupno pomensko enoto (na primer roke in prsti, v jesenskih ali pomladnih dneh) ali stavke v poved.
Vsakič se izredno veselim časa, ko cvetijo mimoze, ker me spomnijo na zimske počitnice s starši.
Členek je kot stavek, skrčen v kratko besedico. Izraža lahko mnenje (šele, že, še, predvsem), stopnjo gotovosti (morda, baje, zagotovo), strinjanje ali zanikanje (da, ne).
Ničesar drugega si ne želim kot le ta ravninski veter v laseh.
(Členek ne pomeni: moje stališče do tega je negativno. Členek le pomeni: ena sama stvar je.)
Z medmeti zapišemo zvok, s katerim smo izrazili svoje občutje, razpoloženje ali stališče (au, ajs, joj, mhm, uf). Z njimi izražamo tudi ukaze (alo, marš, šc) ali posnemamo zvoke iz narave (bzz, kuku, hov hov). Zapišemo jih s črkami, ki najbolje ponazarjajo izgovorjeno ali slišano. Mnogi medmeti imajo različice (haha, hihi, hehe).
Uf, sem si oddahnila.
Nepregibnih besednih vrst ne moremo sklanjati, spregati ali stopnjevati. Posebnost so le tisti prislovi, ki so izpeljani iz pridevnikov, saj jih lahko stopnjujemo, na primer lepo, lepše, najlepše.