Vzporedna podpomenka je z vidika tvorjenja besedila eden od načinov besednega vezanja besedilnih enot.
Kot sonanašalnico tvorec uporabi besedo (voh, sluh, občutek za ravnotežje in okušanje), ki jo lahko umestimo pod isto nadpomenko (čutila) kot nanašalnico (vid). Uporabljena beseda (voh) je v razmerju do nanašalnice (vid) njena vzporedna podpomenka.
Konji se ponašajo z več posebno dobro razvitimi čutili. Imajo zelo dober dnevni in nočni vid. Čutilo voha je veliko učinkovitejše od človekovega, kar velja tudi za sluh. Omeniti moramo še njihov dober občutek za ravnotežje in okušanje.
Besede so med seboj v različnih pomenskih razmerjih. Lahko so sopomenke, protipomenke, nadpomenke, podpomenke in vzporedne podpomenke.
Beseda izgubljen je protipomenka besede najden.
Besede lahko obenem uporabljamo v prenesenih pomenih, npr. kot frazeme.
Če je nekdo fotograf po duši, to pomeni, da zelo rad fotografira.
Včasih nam pomeni besed niso popolnoma znani, takrat njihov pomen skušamo razbrati iz sobesedila ali ga preverimo v slovarju.
Zverina je velika, navadno nevarna štirinožna divja žival.
Trčenje in potopitev ladje na morju imenujemo brodolom.