NAZAJ
Kdo so udeleženci sporazumevanja?

Udeleženca sporazumevanja imenujemo tvorec in naslovnik.

 

 

Vlogi tvorca in naslovnika se lahko v besedilu tudi izmenjujeta. Tipične besedilne skupine, v katerih pride do izmenjave vlog, so telefonski pogovor/razgovor, prijavnica, intervju. Kadar intervjuvar postavi vprašanje, prevzame vlogo govorca, intervjuvanec pa vlogo poslušalca. V trenutku odgovarjanja na vprašanje, se vlogi zamenjata.

Kdo je tvorec?

Tvorec je oseba, ki tvori besedilo. To je lahko posameznik ali nekdo v imenu institucije, marsikdaj pa v besedilu ne najdemo podatka, kdo ga je tvoril. Tvorcev je lahko tudi več (npr. intervju, razgovor). Glede na način prenosa besedila lahko tvorca imenujemo pisec (tvori zapisano besedilo) ali govorec (tvori govorjeno besedilo). Tvorca neposredno definira besedilna skupina (npr. novico tvori novinar, v kuharski oddaji nastopa kuhar).

 

Pogosto uporabljena sopomenka je sporočevalec, čeprav izrazov ne moremo povsem enačiti. Tvorec je namreč tisti, ki neposredno tvori določeno besedilo, sporočevalec pa ustvarjeno besedilo samo prenese (npr. pove šalo, ki si je ni sam izmislil).

Kdo je naslovnik?

Naslovnik je oseba, ki ji je besedilo namenjeno. Naslovnik je lahko posameznik ali skupina ljudi (točno določena skupina ali širša javnost). Podobno kot pri tvorcu tudi pri naslovniku včasih iz besedila ne moremo razbrati, komu je namenjeno.

Kaj pomeni, da so udeleženci v neuradnem družbenem razmerju?

Družbeno razmerje med udeleženci sporazumevanja je neuradno, kadar imajo vsi udeleženci enake pravice in možnosti.

 

Če je družbeno razmerje neuradno, lahko, če tako želiš, predlagaš nove teme, nove vsebine za pogovor ali dopisovanje. Spomni se, kako se pogovarjaš npr. s prijatelji, sorodniki, soigralci, sošolci.

 

Namesto izraza uradno družbeno razmerje se pogosto uporablja še izraz simetrično (družbeno razmerje).

 

Kaj pomeni, da so udeleženci v uradnem družbenem razmerju?

Družbeno razmerje med udeleženci sporazumevanja je uradno, kadar sporazumevanje poteka znotraj določene družbene institucije (šole, Vlade RS, Filozofske fakultete, servisne delavnice, knjigarne …). To institucijo predstavlja oseba (zdravnik, novinarka, bančni uslužbenec, knjižničarka, učiteljica …), ki nosi določeno odgovornost in ima pravice ter možnosti, da predlaga nove vsebine in da usmerja ter vodi pogovarjanje ali dopisovanje.

 

Z izbiro družbene institucije je določeno, na kaj se bo sporazumevanje nanašalo. Npr. v servisni delavnici bo sporazumevanje potekalo npr. o kolesu, avtu, pralnem stroju in o tem, kako ga popraviti, kdaj bo popravilo končano ipd.

 

 

Morda pogosteje slišiš, da sta pri uradnem besedilu tvorec in naslovnik v neenakovrednem družbenem položaju. Namesto izraza neenakovredno se lahko uporabi izraz asimetrično. Ker pa smo ljudje različni in enakovredni ter v družbi opravljamo le različne naloge, so nam skladno s temi nalogami pripisane različne vloge, ki določajo naše medsebojno sporazumevanje.

 

Če je besedilo javno, kot npr. blog, novica, družbenega razmerja ne moremo določiti, saj med udeleženci ni osebnega stika. Pomisli, ali poznaš novinarja, ki je napisal novico o uspehu Logatčank na tekmovanju? Je potrebno, da bi ga poznal/-a? Zato rečemo, da javnim besedilom razmerja med udeleženci ni mogoče določiti.

 

Kaj pa objave v Uradnem listu Republike Slovenije ali npr. Zakon o pravilih cestnega prometa? Taka besedila določajo (rečemo tudi, da odrejajo) ravnanja in obnašanja posameznika, npr. v prometu. Za ta besedila velja, da je družbeno razmerje med udeleženci hkrati javno in uradno.

Kako se sporazumevanje spreminja glede na število udeležencev?

Sporazumevanje in s tem tvorjenje besedila poteka drugače, če pri tem sodelujeta dve osebi, sodelujejo tri osebe ali več kot štiri. Morda ti je v zvezi s tem bliže razmišljanje o besedilih kot o enogovornih ali dvogovornih ali celo zasebnih in javnih.

 

 

A učno e-okolje vsebuje tudi besedila, v katerih sodelujejo v pogovarjanju trije udeleženci in še javnost, ali sta aktivna sogovorca dva udeleženca itd. Zato smo besedila ločili glede na število udeležencev, in sicer na:

  • do dva
  • dva
  • trije
  • štiri in več
Število udeležencev