NAZAJ
Šolske besedilne skupine 2
Katere so značilnosti poljudnoznanstvenega prispevka?

Poljudnoznanstveni prispevek je vrsta znanstvenega besedila. Nanaša se lahko na kateri koli del sveta ali katero koli znanstveno področje (biologijo, kemijo, ekologijo, geografijo, psihologijo …); pomembno je le, da je vsebina posredovana poljubno.

 

Namen poljudnoznanstvenega prispevka je naslovnika seznaniti/informirati z znanstvenimi novostmi in ga tudi usmeriti k razmisleku o prebranem.

 

Poljudnoznanstveni prispevek

Kako bo poljudnoznanstveni prispevek oblikovan, ali bo poleg naslova imel še podnaslov, sinopsis, kje bodo navedeni podatki o tvorcu idr., je odvisno od tega, kje je prispevek objavljen. Običajno ima naslov, podatke o tvorcu, sinopsis, seznam virov in literature ter samo besedilo, ki je členjeno na odstavke. Tvorec se v poljudnoznanstvenih prispevkih sklicuje na avtoritete, vir, rezultate raziskav, s čimer nakazuje resničnost zapisanega.

Sklicevanje na vir

 

 

V poljudnoznanstvene prispevke je lahko vključeno tudi vizualno gradivo, kot so npr. grafični prikazi, fotografije, zemljevidi, ilustracije, preglednice ipd., katerih namen je naslovniku dodatno približati, pojasniti oziroma ponazoriti (abstraktni) besedilni del ali s fotografijami ponazoriti dejansko stanje.

Vizualno gradivo

 

Nasploh poljudnoznanstveni prispevki vsebujejo poljudnoznanstveno izrazje (umetna svetloba, motorni sistem), splošno znane strokovne termine (kratkovalovna svetloba, meditacija, koncentracija), iz angleščine ali latinščine prevzeto izrazje (Equus ferus caballus) in podrobneje pojasnjene podatke (»kontemplacija je pazljivo razmišljanje«), za katere tvorec meni, da jih naslovnik morebiti ne bi razumel. Poljudnoznanstveni prispevek naj bi bil napisan tako, da je razumljiv širšemu krogu bralcev. Na jezikovni ravni je zanj značilna raba 1. osebi množine ali 2. oseba množine. Rabo prve (1. os. mn.) imenujemo »skromnostna množina« in je pripovedni način, s katerim želi tvorec vključiti naslovnika. Tako se med njima navidezno ukinja razdalja. Z rabo 2. osebi množine je naslovnik neposredno nagovorjen (»Poskusite. Dajte, poskusite!«), da kaj stori.

 

 

Poljudnoznanstveni prispevki so objavljeni v poljudnoznanstvenih revijah, npr. Življenje in tehnika, Proteus, Presek, Gea, v informativno-razvedrilnih oddajah na televizijskih in radijskih kanalih ali videoposnetki govornih nastopov, npr. TEDx programi.

Katere so značilnosti opisa postopka?

Opis postopka je besedilo, s katerim tvorec naslovniku v časovnem zaporedju predstavi posamezne korake oz. faze izvedbe postopka. Opisan je lahko kateri koli postopek, za katerega tvorec predvideva, da je za naslovnika zanimiv in pomemben. Tvorec opisuje postopek tako, da odgovarja na dopolnjevalna oziroma k-vprašanja: kako, na kakšen način, kdo, kje, koliko, kdaj itd. Za kuharski recept so ta vprašanja kako izvesti/storiti kaj, koliko česa in kdaj kaj dodati/izvesti.

 

Kot že samo ime besedilne skupine pove, je za opis postopka kot slogovni postopek značilno opisovanje. Tvorec namreč opisuje npr. izvedbo začetnega udarca pri odbojki, pripravo češnjevega sladoleda idr. Pomembno je, da tvorec natančno in razumljivo opiše faze oziroma korake in način njihovega izvajanja. Zato je v opisu postopka poleg besedila pogosto vključeno tudi vizualno gradivo, npr. skice, fotografije, posnetki, ilustracije. V opisu postopka lahko tvorec komentira zahtevnost postopka, npr. »Solata z agrumi je osvežujoča, enostavna za pripravo.«, da bi naslovnika spodbudil.

 

Osnovne značilnosti opisa postopka so: časovno zaporedje, sistematičnost, natančnost, razumljivost in jasnost pri predstavitvi izvedbe postopka. Te značilnosti omogočajo, da lahko naslovnik postopek izvede sam in ga ponovi.

 

Tematsko in po obliki se opisi postopka med seboj zelo razlikujejo. To pa se kaže v besedju in drugih značilnostih opisa postopka. Besede, ki se v opisu pojavljajo, so lahko z določenega strokovnega področja, recimo s področja športa: vzročenje, faza vlečenja, ali pa tako pogosto rabljene, da so del vsakdanje govorice (recept, čas, priprava).

 

Opisan postopek pa je predstavljen z glagoli, ki poimenujejo dejanja, npr. odpri, pojdi, izberi, potisni. Praviloma so glagoli v sedanjiku. Izbira glagolske osebe (prva ali tretja oseba), števila (množina ali ednina) in glagolskega naklona (povedni ali velelni) pa je odvisna od tega, komu je opis postopka namenjen in kje je objavljen.

Katere so značilnosti eseja?

Esej je polliterarno odzivno besedilo, v katerem tvorec argumentativno izraža mnenje oz. dvomi o nekem pojavu (npr. s področja književnosti, športa, filozofije, kulture, družbe), ki je spodbudil nastanek eseja.

 

O tem pojavu se tvorec pogosto preizprašuje in polemizira, pri čemer trditev ne zaključi, temveč spodbuja naslovnika, da se vključi in mu nasprotuje oz. se z njim strinja.

 

Vsebina naj bi se smiselno, jasno in razumljivo razvijala skozi uvod, jedro in zaključek. Esej je napisan tako, da združuje prvine strokovnega in umetnostnega besedila ter je pogosto podkrepljen s citati. Ti so lahko argumenti, s katerimi tvorec podpira svoja stališča, zato je za esej kot slogovni postopek značilna argumentacija.

 

Esej vsebuje značilne besede, besedne zveze, ki izražajo tvorčevo osebno stališče, npr. menim, mislim.

 

Ena od vrst eseja je šolski esej, ki ga pišejo dijaki pri nekaterih predmetih (npr. pri slovenščini, psihologiji, filozofiji). Pri šolskem eseju je tema določena, razmišljanje pa je vodeno, npr. z vprašanji, vnaprej pripravljenimi smernicami.

Katere so značilnosti prijavnice?

Prijavnica je besedilo, ki ga tvorec vnaprej oblikuje z namenom, da se naslovnik na kaj prijavi, npr. na tekmovanje, krožek ali tečaj, predavanje, izlet ali potovanje.

 

V šoli je obravnavana je kot posebna vrsta obrazca, ki ga naslovnik izpolni tako, da na določena mesta vnese resnične in pravilne zahtevane podatke, npr. osebni podatki, podatki o starših ali skrbnikih, podatki o vrsti dejavnosti, na katero se naslovnik prijavlja. Prijavnica je tako vsebinsko strukturirana na posamezne sklope oz. zahtevane podatke. Kadar se na kak dogodek ali dejavnost prijavlja mladoletna oseba, prijavnico zanjo izpolnijo starši ali zakoniti skrbniki. Kot besedilna enota prijavnice je lahko dodan tudi drobni tisk, kjer so zapisani npr. pogoji za prijavo, dodatna pojasnila ali navodila za izpolnjevanje.

 

 

Prijavnica je natisnjena ali digitalna. Natisnjeno naslovnik čitljivo izpolni, se lastnoročno podpiše in jo odda osebno ali po navadni pošti. Digitalna omogoča prijavo na spletu.

 

 

Zanimivost

Prijavnica je posebna vrsta obrazca, ki tvorcu omogoča hitrejše, lažje in preglednejše zbiranje podatkov o prijavljenih. V trenutku, ko ti izpolnjujejo prijavnico, prevzamejo vlogo tvorca, ta pa vlogo naslovnika.

Katere so značilnosti govornega nastopa?

Govorni nastop je nastop, v katerem tvorec občinstvu govorno predstavi vnaprej pripravljeno besedilo.

 

 

Poteka na ustaljen način, zato ima ustaljeno zaporedje besedilnih enot. Te so: začetni pozdrav, uvod v podajanje teme, podajanje teme, sklep, zaključni pozdrav. Del govornega nastopa je lahko tudi razprava med tvorcem in občinstvom.

 

Namen govornega nastopa je naslovnike informirati o vnaprej določeni temi, npr. o življenjskem slogu, zanimivih osebnostih, aktualnih družbenih temah. Tvorec običajno izbira med vnaprej ponujenimi tematskimi sklopi ali temami, npr. v šoli jih vnaprej določi učitelj, na konferenci organizator. Sporazumevalne okoliščine (npr. šola, konferenca, televizija), tema in namen vplivajo na slogovni postopek.

 

Pričakuje se raba knjižnega jezika, sicer pa besedje sodi na izbrano tematsko področje.

 

Zanimivost
Učitelj vseskozi govorno nastopa, zato mora uzavestiti načela in potek govornega nastopa.

Katere so značilnosti vabila?

Vabilo je besedilo, ki naslovnika vabi na dogodek. Tema vabila je dogodek (praznovanje, gledališka predstava, nogometna tekma, roditeljski sestanek), ki naj bi bil po tvorčevem mnenju zanimiv za naslovnika. Ker so ti dogodki zelo različni, se tudi vabila med seboj oblikovno in vsebinsko razlikujejo. Namen vabila je naslovnike seznaniti z dogodkom in jih nanj povabiti. Katere podatke bo vabilo vsebovalo in kako bo sicer tvorjeno, je odvisno okoliščin, v katerih je nastalo.

 

Nasploh vabilo vsebujejo podatke o:

  • tvorcu (kdo vabi),
  • naslovniku (kdo je vabljen),
  • dogodku (na kateri dogodek se vabi),
  • času dogodka (kdaj bo dogodek) in
  • kraju dogodka (kje bo dogodek).

 

Poleg njih lahko vabilo vsebuje tudi še druge podatke, npr. čemu je dogodek namenjen, ali je vstop prost, podroben program dogajanja, kontaktne podatke. Javna, uradna in pisana vabila pa lahko vsebujejo še naslov in podpis. Navedeni podatki so ubesedeni v ločenih besedilnih enotah. Tvorec tako predstavi dogodek in s tem naslovnika prepričuje, da bi se ga udeležil. Za vabilo je zato značilna argumentacija.

 

 

Namen besedila lahko tvorec izrazi neposredno z glagolom vabiti ali posredno s katerim koli drugim glagolom, npr. z glagoli priti, obiskati ipd. Na jezikovni ravni (oblikoslovje) je zato pri neposredno izraženem namenu zlasti za pisano vabilo značilna raba 3. osebe ednine (npr. Založba Knjiga vabi) ali 1. osebe množine (npr. dijaki in profesorji umetniške gimnazije Konservatorija za glasbo in balet Maribor vabimo na koncert uglasbene poezije). Glagol vabiti je v takem primeru v sedanjiku. Dogodek, ki je tema besedila, pa je predstavljen z glagoli v prihodnjiku.

 

Vabila so lahko večpredstavnostna oziroma večkodna. To pomeni, da je ob besedilnem delu še vizualni del (npr. fotografija, ilustracija, različna vrsta in velikost pisave), ki nosi pomembne informacije za razumevanje besedila.