Udeleženca sporazumevanja imenujemo tvorec in naslovnik.
Vlogi tvorca in naslovnika se lahko v besedilu tudi izmenjujeta. Tipične besedilne skupine, v katerih pride do izmenjave vlog, so telefonski pogovor/razgovor, prijavnica, intervju. Kadar intervjuvar postavi vprašanje, prevzame vlogo govorca, intervjuvanec pa vlogo poslušalca. V trenutku odgovarjanja na vprašanje, se vlogi zamenjata.
Preberi še:
Tvorec je oseba, ki tvori besedilo. To je lahko posameznik ali nekdo v imenu institucije, marsikdaj pa v besedilu ne najdemo podatka, kdo ga je tvoril. Tvorcev je lahko tudi več (npr. intervju, razgovor). Glede na način prenosa besedila lahko tvorca imenujemo pisec (tvori zapisano besedilo) ali govorec (tvori govorjeno besedilo). Tvorca neposredno definira besedilna skupina (npr. novico tvori novinar, v kuharski oddaji nastopa kuhar).
Pogosto uporabljena sopomenka je sporočevalec, čeprav izrazov ne moremo povsem enačiti. Tvorec je namreč tisti, ki neposredno tvori določeno besedilo, sporočevalec pa ustvarjeno besedilo samo prenese (npr. pove šalo, ki si je ni izmislil sam).
Naslovnik je oseba, ki ji je besedilo namenjeno. Naslovnik je lahko posameznik ali skupina ljudi (točno določena skupina ali širša javnost). Podobno kot pri tvorcu tudi pri naslovniku včasih iz besedila ne moremo razbrati, komu je namenjeno.
Družbeno razmerje med udeleženci sporazumevanja je neuradno, kadar imajo vsi udeleženci enake pravice in možnosti.
To pomeni, da lahko, če tako želiš, predlagaš nove teme, nove vsebine za pogovor ali dopisovanje. Spomni se, kako se pogovarjaš npr. s prijatelji, sorodniki, soigralci, sošolci.
Namesto izraza neuradno družbeno razmerje se pogosto uporablja še izraz simetrično (družbeno razmerje).
Družbeno razmerje med udeleženci sporazumevanja je uradno, kadar sporazumevanje poteka znotraj določene družbene institucije (šole, Vlade RS, Filozofske fakultete, servisne delavnice, knjigarne …). To institucijo predstavlja oseba (zdravnik, novinarka, bančni uslužbenec, knjižničarka, učiteljica …), ki nosi določeno odgovornost in ima pravice ter možnosti, da predlaga nove vsebine in da usmerja ter vodi pogovarjanje ali dopisovanje.
Z izbiro družbene institucije je določeno, na kaj se bo sporazumevanje nanašalo. Npr. v servisni delavnici bo sporazumevanje potekalo npr. o kolesu, avtu, pralnem stroju in o tem, kako ga popraviti, kdaj bo popravilo končano ipd.
Morda pogosteje slišiš, da sta pri uradnem besedilu tvorec in naslovnik v neenakovrednem družbenem položaju. Namesto izraza neenakovredno se lahko uporabi izraz asimetrično. Ker pa smo ljudje različni in enakovredni ter v družbi opravljamo le različne naloge, so nam skladno s temi nalogami pripisane različne vloge, ki določajo naše medsebojno sporazumevanje.
Če je besedilo javno, kot npr. blog, novica, družbenega razmerja ne moremo določiti, saj med udeleženci ni osebnega stika. Pomisli, ali poznaš novinarja, ki je napisal novico o uspehu Logatčank na tekmovanju? Je potrebno, da bi ga poznal/-a? Zato rečemo, da javnim besedilom razmerja med udeleženci ni mogoče določiti.
Kaj pa objave v Uradnem listu Republike Slovenije ali npr. Zakon o pravilih cestnega prometa? Taka besedila določajo (rečemo tudi, da odrejajo) ravnanja in obnašanja posameznika, npr. v prometu. Za ta besedila velja, da je družbeno razmerje med udeleženci hkrati javno in uradno.
Da do komunikacije oziroma sporazumevanja pride in da to steče, mora med udeleženci sporazumevanja biti vzpostavljen komunikacijski stik. Ta je različen glede na udeležence, družbeno razmerje med njimi, namen, temo, prenosnik, medij in tudi glede na število oseb ali udeležencev, ki v njem sodelujejo.
V vsakdanjem pogovoru po eni strani govorimo o monologih in dialogih ali enogovornih in dvogovornih pisnih besedilih, po drugi strani pa o zasebnih in javnih besedilih. Natančnejše opazovanje komunikacijskih stikov pokaže, da o stiku ne moremo govoriti, če nista prisotni vsaj dve osebi: tvorec in naslovnik.
Ko torej v vsakdanjem pogovoru govorimo o monologih, imamo tako v mislih, da kdo dalj časa neprekinjeno govori, drugi pa sodeluje(jo) tako, da posluša(jo). Ko govorimo o enogovornih pisnih besedilih (dnevniški zapis, življenjepis), pa imamo v mislih, da tvorec besedilo tvori zase ali v upanju, da bi nastalo besedilo prebrala vsaj ena oseba. V učnem e-okolju se na to sporazumevalno okoliščino nanaša zapis do dve osebi.
Sodelovanje dveh oseb v komunikacijskem stiku (npr. razgovor z razredničarko, pritožba zaradi izgubljene prtljage) je osnovna oblika izmenjavanja sporočil. Ta pa se spremeni, če sodelujejo tri osebe ali štiri ali več kot štiri osebe.
Sodelovanje velikega števila udeležencev v komunikacijskem stiku ne pomeni nujno, da je tak komunikacijski stik namenjen javnosti, npr. sodna obravnava je za javnost lahko odprta ali zaprta. Če je za javnost zaprta, v njej lahko sodeluje tudi več kot 10 oseb, a le tiste, ki so dobile vabilo na obravnavo ali je sodelovanje na obravnavi njihova službena obveznost. V takem primeru je krog udeležencev nekega komunikacijskega stika omejen, sodelujejo pa lahko več kot štiri osebe. A tudi v tem primeru je komunikacija zasebna oziroma nejavna. Če pa je sodna obravnava odprta za javnost, to pomeni, da lahko kdor koli pride in je navzoč v sodni dvorani v času poteka te sodne obravnave. Število udeležencev je torej neomejeno. To velja npr. za oglas, filmski napovednik, novico ali vest.