NAZAJ
Šolske besedilne skupine 1
Katere so značilnosti pritožbe?

Pritožba je besedilo, s katerim se naslovniku pritožujemo zaradi nečesa, za kar nosi odgovornost.

 

S pritožbo se odzivamo (tvorčeva namera) na neprimerno ravnanje ustanov, organizacij ali njihovih predstavnikov, na slabo kakovost izdelkov ali storitev, neugodno rešene prošnje ipd., pri tem predstavimo razloge za svojo pritožbo in od naslovnika nekaj zahtevamo v zameno za nastalo škodo.

 

Če je naslovnik organizacija, podjetje, društvo ipd., je družbeno razmerje med udeleženci uradno. Najlažje ga prepoznamo po vikanju.

Svoje nezadovoljstvo ustrezno podkrepimo z argumenti, zato v pritožbi kot slogovni postopek prevladuje argumentacija.

Pri tvorjenju uradne pisne pritožbe upoštevamo ustaljeno obliko dopisa. Besedilo sestavljajo naslednje besedilne enote:

  • podatki o tvorcu in naslovniku,
  • kraj in čas nastanka besedila,
  • poimenovanje besedilne skupine,
  • nagovor,
  • na odstavke členjeno jedrno besedilo,
  • izrek tvorčeve namere,
  • pozdrav,
  • podpis,
  • priloga.

     

Tvorčeva namera je izražena z glagoli v sedanjiku (npr. pritožujem se, pričakujem) ali samostalniško (npr. pritožba, odškodnina). Glagoli v pretekliku so uporabljeni za opis dogodka, zaradi katerega se pritožujemo.

Drugo značilno besedje je še: smo upravičeni, nezadovoljstvo, razočaranje, opravičilo, dokaz.

Katere so značilnosti prošnje?

Prošnja je besedilo, s katerim tvorec naslovnika prosi, tj. poziva, da stori kaj, kar je za tvorca ugodno. Zato je prošnja pozivno besedilo. Tvorec si iskreno želi, da bi se to, za kar prosi, uresničilo.

 

Vsaka prošnja ni uradna prošnja. Uradna prošnja ima obliko uradnega dopisa, naslovnik je uradna institucija ali oseba, ki jo predstavlja (npr. ravnatelj, dekan, direktor, delodajalec). Ta institucija je predhodno lahko objavila javni razpis ali oglas. Uradna prošnja je lahko tudi v obliki obrazca, v katerega tvorec (prosilec, vlagatelj) le vnaša zahtevane podatke.

 

 

Tvorec prošnjo podpre z argumenti, npr. z ustreznostjo izobrazbe, delovnimi izkušnjami, z osebnim zadovoljstvom ob ugodnem razpletu, zato je zanjo kot slogovni postopek značilna argumentacija.

 

Prošnja vsebuje značilne besede in besedne zveze, npr. prošnja, prosim, mi omogočite, v pričakovanju odgovora.

 

Katere so značilnosti življenjepisa?

Življenjepis (biografija) je besedilo, v katerem so v ustreznem časovnem oz. kronološkem zaporedju predstavljeni pomembni dogodki in dosežki iz življenja osebe, npr. podatki o rojstvu, bivanju, izobraževanju, raziskovalnem delu, ocenah, zaposlitvi, delovnih izkušnjah, prostočasnih dejavnostih. 

 

 

Za navajanje preteklih dogodkov so rabljeni glagoli v pretekliku, za navajanje aktualnih pa v sedanjiku. Dogodki in dosežki o osebi so zapisani v vsebinsko ločenih odstavkih kot odgovori na k-vprašanja:

  • kdaj se je rodila;
  • kje se je šolala;
  • katere so njene kompetence in zmožnosti;
  • katerih tekmovanj se je udeležila;
  • katere vidnejše rezultate je dosegla;
  • s katerimi prostočasnimi dejavnostmi se ukvarja;
  • koliko let delovnih izkušenj ima.

 

Na katera vsa vprašanja tvorec odgovori in katero osebno glagolsko obliko (npr. rodila sem se, se je rodila) uporabi, je odvisno od naslovnikovih zahtev.

Na opisane dogodke in dosežke se v življenjepisu navezujejo rabljene besede in besedne zveze, npr. rodila sem se, sem se šolala, izobraževanje nadaljujem, se udeležujem predavanj, sem zaposlena kot, stopničko višje, regijsko tekmovanje.

 

 

Življenjepis je oblikovan kot uradni dopis, vse pogosteje pa kot vnaprej pripravljen standardiziran obrazec (Europass). Običajno ga dodamo kot prilogo k uradnim dopisom, npr. prošnji, prijavi.

Katere so značilnosti opisa življenja osebe?

Opis življenja osebe je besedilo, s katerim tvorec naslovniku predstavi določeno osebo tako, da opiše njene običajne dnevne aktivnosti. Tvorec lahko opiše življenje katere koli osebe, za katero predvideva, da je naslovniku zanimiva.

 

To je lahko znana osebnost, npr. s področja športa, znanosti, umetnosti, politike ali estrade, manj znana z zanimivim poklicem ali načinom življenja, lahko pa tvorec opiše tudi svoj vsakdan. Besede in besedne zveze, ki jih uporablja, se vežejo na ta področja.

 

Kot že samo ime besedilne skupine pove, je zanjo značilno opisovanje. Tvorec vsakodnevne aktivnosti opisuje z odgovori na dopolnjevalna oziroma k-vprašanja:

 

  • kdo (je predstavljen, s kom se druži, dela, trenira …);
  • kaj (počne čez dan, s čim se ukvarja v svojem prostem času …);
  • kje (živi, se šola, je zaposlen, trenira …);
  • kdaj (se odpravi od doma v šolo ali službo …);
  • kako (opravlja svoje aktivnosti …).

 

Pri tem upošteva časovno zaporedje oziroma navaja aktivnosti, kot si v dnevu sledijo od jutra do večera, zato so glagoli praviloma v sedanjiku in povednem naklonu. Če tvorec opisuje življenje nekoga drugega, so glagoli v 3. osebi, če pa svoje, so v 1.

 

Opis življenja osebe je lahko večpredstavnostno oziroma večkodno besedilo, kar pomeni, da ob besedilnem vsebujejo še vizualni del, npr. fotografijo osebe.

 

Opis življenja osebe je lahko uvod v intervju ali z njim vadimo za pisanje življenjepisa.

 

Katere so značilnosti pripovedi o življenju osebe?

Pripoved o življenju osebe je besedilo, s katerim tvorec naslovniku pripoveduje o življenju določene osebe tako, da predstavi in vrednoti doživetja iz njenega življenja.

 

Tema pripovedi o življenju osebe je oseba, za katero tvorec predvideva, da je naslovniku zanimiva ali bi ga lahko navdihnila. To je lahko znana osebnost, npr. s področja športa, znanosti, umetnosti, politike ali estrade, manj znana z neobičajnim, drugačnim načinom življenja, posebnimi izkušnjami, izjemnimi dosežki ipd. Na interesno področje osebe se navezuje leksika, značilne pa so tudi čustveno zaznamovane besede in besedne zveze (npr. žal, biti boj s smrtjo, popoln čudež), s katerimi tvorec vrednoti predstavljena doživetja.

 

Kot že samo ime besedilne skupine pove, je zanjo značilno pripovedovanje. V pripoved tvorec v prvi vrsti vključuje, kar se je že zgodilo, in sicer v časovnem oz. kronološkem zaporedju, zato so glagoli praviloma v pretekliku in povednem naklonu. Če tvorec pripoveduje o svojem življenju, so glagoli v 1. osebi, če pa o življenju nekoga drugega, so v 3.

 

Pripoved je členjena na odstavke, posamezni odstavek pa se navezuje na določeno življenjsko obdobje (npr. šolanje, selitev, delo, uspehi, aktualno dogajanje). Vsebuje lahko nauk, ki je zapisan kot moto oz. slogan ali pa ga razberemo iz besedila (npr. Razlike med ljudmi niso nevarne.).