Anekdota je kratko pripovedno besedilo.  Nastane kot odziv na dogodek, ki je na tvorca močno čustveno vplival. Ta dogodek je tema izhodiščnega besedila.

Pojavlja se v pisni in govorjeni obliki, npr. v revijah, ugankarjih, na spletnih forumih in družbenih omrežjih ali pa jo spontano povemo ob druženju.

V anekdoti tvorec izrazi svoje vtise, informira o dogajanju, naslovnika zabava ali ga usmeri k premisleku.

Čeprav je to krajše besedilo, ima napoved, zaplet, nepričakovano, odziv, lahko tudi sklep. Napoved lahko poimenujemo tudi uvod v anekdoto (npr. Ko je bila moja hči stara …; Mi smo šli lani z avtodomom …). Z napovedjo tvorec pritegne naslovnikovo pozornost. Napovedi sledita zaplet in nepričakovano. Slednje predstavlja informacijo ali dogodek, ki naslovnika preseneti ali celo šokira, nemalokrat pa tudi nasmeji (npr. Natakarji so se stepli pred vsemi gosti v jedilnici.). Zaplet in nepričakovano sprožita odziv, ki mu lahko na koncu sledi sklep (npr. Toliko o mojih vtisih.).

Slogovni postopek je pripovedovanje, v redkih primerih argumentacija.

Na oblikoslovni ravni je značilna raba preteklika, saj gre za dogodek, ki ga je pripovedovalec že doživel.

Kot omenjeno, dogodek, na katerem temelji anekdota, na tvorca močno čustveno vpliva. To se kaže tudi v rabi besed. Tipični so čustveno zaznamovani izrazi, s katerimi tvorec vrednoti dogodek. Čustvenost je na spletu pogosto izražena z uporabo čustvenčkov.

Filmski napovednik je besedilo, ki ima dva namena: naslovniku prinaša osnovne podatke o predvajanju filma in ga na različne načine poskuša prepričati k ogledu filma.

Gre za javno besedilo, iz katerega lahko razberemo naslednje podatke:

• kateri film bo predvajan;
• kje bo predvajan;
• kdaj si ga lahko ogledamo;
• kako dolgo traja;
• kdo v njem nastopa;
• kaj je njegova vsebina itd.

Filmski napovednik je lahko objavljen na različnih mestih, npr. na spletu, v revijah in časopisih, na televiziji in radiu. Podatek o tem iz besedila ni nujno razviden.

Tehnične podatke dopolnjujejo zanimivosti, npr. podatki o prejetih nagradah, ustvarjanju filma, režiserju, mnenja znanih osebnosti, slikovno gradivo. Te so lahko predstavljene na različne načine, zato se lahko v filmskem napovedniku pogosto prepletajo različni slogovni postopki. Sama filmska zgodba pa je predstavljena vabljivo in mistično.

Besedje je močno povezano s filmskim področjem. Pojavljajo se strokovni izrazi, kot so režiser, producent, celovečerec, prvenec, distribucija.

Ocena je mnenjsko besedilo, s katerim tvorec izrazi svoje mnenje in ocenjuje delo drugega, npr. umetniško, strokovno delo (film, roman, prireditev, razstava). Nanaša se na celotno delo ali na njegove posamezne elemente, npr. na slog pisanja avtorja, izbor teme.

V oceni tvorec:

• navede osnovne podatke o ocenjevanem delu (naslov, ime in priimek avtorja/režiserja, ime založbe in leto izdaje, leto produkcije);
• na kratko povzame njegovo vsebino;
• o njem izrazi svoje mnenje, ga ovrednoti (hvali ali graja).

Ocena je subjektivno besedilo, s katerim tvorec vpliva na naslovnikovo mnenje o delu oziroma ga spodbuja k lastni presoji. Zato je pomembno, da tvorec delo dobro pozna; konec koncev se pod oceno podpiše. Tovrstna besedila so objavljena v množičnih medijih, npr. na spletnih straneh Mladine, Bukle.

Za oceno je kot slogovni postopek v besedilni enoti, kjer tvorec obnovi zgodbo, značilno pripovedovanje, za besedilno enoto, v kateri vrednoti delo oziroma komentira ugotovitve, pa je značilna argumentacija.

Ocena vsebuje vrednotenjske pridevnike in prislove (npr. zelo berljiv, sporočilen, dobro). Splošna ocena je lahko izražena tudi nebesedno (npr. z zvezdicami, s številkami od ena do pet). Poleg teh vizualnih elementov lahko ima ta besedilna skupina npr. še fotografijo, ki ponazarja dogodek iz filma, naslovno stran knjige.

Poleg ocene so mnenjska besedila še komentar, kritika in recenzija.

Telefonski pogovor je govorjeno besedilo. Tvorita ga dva prostorsko ločena udeleženca, ki za izmenjavo sporočil uporabljata telefon.

Telefoniranje poteka v obliki dvogovora, pri čemer se udeleženca izmenjujeta v vlogi tvorca (govorca) in naslovnika (poslušalca). Osebo, ki kliče, imenujemo klicatelj, osebo, ki sprejme klic, pa klicani. Ker udeleženca vesta ali pa zanju ni pomembno, kdaj in kje telefoniranje poteka, izhodiščno besedilo redko vsebuje podatke o kraju in času nastanka.

Čeprav se na prvi pogled ne zdi tako, poteka telefoniranje na ustaljen način, zato so takšne tudi besedilne enote. Te so: začetni pozdrav, uvod v pogovor, uvod v delno temo, jedro pogovora, sklep, zaključni pozdrav.

Telefoniranje lahko poteka na uradni ali neuradni način, kar določa razmerje med udeležencema. Če poteka uradno, govorimo o telefonskem razgovoru, če neuradno, pa o telefonskem pogovoru. Telefonski pogovor je sicer laično poimenovanje za oba načina telefoniranja.

Pri telefonskem razgovoru je tema vnaprej določena in odvisna od tega, kdo je naslovnik. Pričakuje se knjižna raba jezika. Pri telefonskem pogovoru to večinoma ne drži.

Med telefoniranjem se izhodiščna tema lahko razvija v nove, zato lahko določimo več različnih tem in več različnih tvorčevih namer. Iz njih lahko za celotno telefoniranje prepoznamo skupno namero. Temu in vsebini se prilagodi slogovni postopek, zato ni nič presenetljivega, če se jih v besedilu prepleta več.

Popevka je priljubljeno večpredstavno besedilo, pri katerem sta besedilo in melodija enako pomembna ter tesno medsebojno povezana.

Nastane s sodelovanjem tekstopisca in skladatelja, ki nista nujno njena izvajalca. Besedila so najpogosteje izvirna, lahko pa gre za že uveljavljena literarna dela ali ljudske pesmi, zato so tematike različne, prevladuje ljubezenska. Besedilo je kratko in nezahtevno. Naslov pa je preprost, privlačen in hitro zapomnljiv. Lahko je verz iz besedila ali povzetek vsebine (npr. Silvestrski poljub, Poletna noč, Za prijatelje). Značilna besedilna enota je še pripev ali refren.

Popevka temelji na izrazitem, preprostem ritmu in enostavni melodiji. Za celovito doživetje tako ni dovolj samo branje, ampak jo moramo poslušati.

Učno e-okolje Slovenščina na dlani vsebuje nekaj uglasbenih pesmi, ki jih lahko opredelimo tudi kot popevke, saj izkazujejo nekatere njene značilnosti:

• privlačen naslov,
• kratko besedilo,
• refren in
• vsebino s čustveno noto.

Kot razgovor so v učnem e-okolju obravnavani intervjuji na videoposnetkih.

Udeleženci se izmenjujejo v vlogah govorca in poslušalca. Razgovor vodi novinar ali moderator oz. novinarka ali moderatorka tako, da ga usmerja s postavljanjem vprašanj. Vsaj eden od udeležencev je strokovnjak oz. strokovnjakinja določenega področja (npr. spletni bonton, zasvojenost otrok in mladostnikov z ekrani). Vsi skupaj so odgovorni za vsebino razgovora, zato se nanj vnaprej pripravijo.

Vnaprej določena je tudi tema, ki je odvisna tudi od tega, komu je razgovor na videoposnetku namenjen (npr. mladim, staršem). Namen v učno e-okolje vključenih razgovorov je informirati javnost, zato se kot slogovni postopek pojavljata zlasti argumentacija in razlaganje. Udeleženci razgovora svoja védenja, mnenja oz. stališča o določeni temi razložijo s primeri in jih argumentirajo.

Čeprav se pričakuje knjižna raba jezika, v praksi razgovor pogosto poteka v praktičnosporazumevalnem neknjižnem jeziku.

Prepričevalni pogovor je pogovor, v katerem tvorec želi naslovnika v kaj ali o čem prepričati.

Namen prepričevalnega pogovora je predstaviti kaj naslovniku in ga spodbuditi, da naredi, kar želi tvorec, čeprav se s tem izhodiščno morda ne strinja.

Pomembno je, da tvorec pozna naslovnikove želje, čustva, vrednote in misli.

Primer 1

glej predstavlaj si zaj eee televizija film se je začo na kavči sediš koco prek vsaka v svojem kovtri razkomotena lehko lejžiš ne sediš eee in pri vsaki skleda kokic

Pri prepričevalnem pogovoru torej ni pomembno le, kaj govorimo, ampak tudi, kako to izrazimo (šepetamo, kričimo, čez čas kaj dodamo, zahlipamo ipd.). Pomembna je torej strateška zmožnost postopnega uresničevanja namena.

Čeprav lahko opazimo značilnosti pripovedovanja (časovno zaporedje, premi govor), v prepričevalnem pogovoru navajamo mnenja, dejstva, podatke, s katerimi prepričujemo; tudi zato je za tovrstni pogovor kot slogovni postopek značilna argumentacija.

Ker so lahko vpletena čustva in ker se tvorec pri prepričevanju lahko sklicuje na vrednote (npr. ljubezen, srečo, družino, bogastvo), prepričevalni pogovor lahko preraste v manipulativnega.

Prepričevalni pogovor je včasih težko ločiti od pogajalnega, zlasti takrat, kadar naslovnik ne sprejme razlogov ali argumentov, s katerimi ga tvorec prepričuje, ampak navede svoje razloge oz. protiargumente.

Kuharska oddaja je informativna in zabavna oddaja, v kateri nastopajoči prikažejo postopek pripravljanja jedi.

Poleg nastopajočih pri njenem ustvarjanju navadno sodelujejo še scenarist, režiser in člani snemalne ekipe.

Ustvarjalci kuharske oddaje želijo na ustvarjalen, izviren in zabaven način predstaviti postopek priprave (morda manj znane, a zanimive) jedi. Oddaja gledalce seznanja z nečim novim. Priprava jedi je predstavljena po korakih in tako, da gledalcu odgovarja na k-vprašanja. Za kuharsko oddajo je zato v osnovi kot slogovni postopek značilno opisovanje.

Želja po izvirnosti in kreativnosti, s katerima skušajo ustvarjalci k ogledu pritegniti čim večje število gledalcev, določa tudi, katere besedilne enote bo oddaja vsebovala.

Ker si je oddajo mogoče ogledati na televiziji ali na spletu, npr. na kanalu Youtube, sodi kuharska oddaja med javna besedila, pri katerih večinoma ne moremo določiti razmerja med tvorci in naslovniki. Čeprav je zanje pričakovana raba knjižnega jezika, se skušajo ustvarjalci tudi z izbiro jezikovne zvrsti oziroma z ekspresivnimi izrazi približati gledalcem in jih tako pritegniti k ogledu.