Poljudnoznanstveni prispevek je vrsta znanstvenega besedila. Nanaša se lahko na kateri koli del pojavnega sveta ali katero koli znanstveno področje (biologijo, kemijo, ekologijo, geografijo, psihologijo …); pomembno je, da je vsebina posredovana poljudno.

Namen poljudnoznanstvenega prispevka je naslovnika seznaniti/informirati z znanstvenimi novostmi in ga tudi usmeriti k razmisleku o prebranem.

Kako bo poljudnoznanstveni prispevek oblikovan, ali bo poleg naslova imel še podnaslov, sinopsis, kje bodo navedeni podatki o tvorcu idr., je odvisno od tega, kje je prispevek objavljen. Običajno ima naslov, podatke o tvorcu, sinopsis, seznam virov in literature ter samo besedilo, ki je členjeno na odstavke. Tvorec se v poljudnoznanstvenih prispevkih sklicuje na avtoritete, vire, rezultate raziskav, s čimer nakazuje resničnost zapisanega.

V poljudnoznanstvene prispevke je lahko vključeno tudi vizualno gradivo, kot so npr. grafični prikazi, fotografije, zemljevidi, ilustracije, preglednice, katerih namen je naslovniku dodatno približati, pojasniti oziroma ponazoriti (abstraktni) besedilni del ali s fotografijami ponazoriti dejansko stanje. Vizualni del lahko prinaša tudi nove informacije.

Poljudnoznanstveni prispevki vsebujejo poljudnoznanstveno izrazje (umetna svetloba, motorni sistem), splošno znane strokovne termine (kratkovalovna svetloba, meditacija, koncentracija), iz angleščine ali latinščine prevzeto izrazje (Equus ferus caballus) in podrobneje pojasnjene podatke (»kontemplacija je pazljivo razmišljanje«), za katere tvorec meni, da jih naslovnik morebiti ne bi razumel. Poljudnoznanstveni prispevek naj bi bil napisan tako, da je razumljiv širokemu krogu bralcev.

Na jezikovni ravni je za te prispevke značilna raba 1. osebi množine ali 2. oseba množine. Rabo prve (1. os. mn.) imenujemo »skromnostna množina« in je pripovedni način, s katerim želi tvorec vključiti naslovnika. Tako se med njima navidezno ukinja razdalja. Z rabo 2. osebi množine je naslovnik neposredno nagovorjen (»Poskusite. Dajte, poskusite!«), da kaj stori.

Poljudnoznanstveni prispevki so objavljeni v poljudnoznanstvenih revijah, npr. Življenje in tehnika, Proteus, Presek, Gea, v informativno-razvedrilnih oddajah na televizijskih in radijskih kanalih ali videoposnetki govornih nastopov, npr. programi TEDx.

Opis postopka je besedilo, s katerim tvorec naslovniku v časovnem zaporedju predstavi posamezne korake oziroma faze izvedbe postopka. Opisan je lahko kateri koli postopek, za katerega tvorec predvideva, da je za naslovnika zanimiv in pomemben. Tvorec opisuje postopek tako, da odgovarja na dopolnjevalna oziroma k-vprašanja: kako, na kakšen način, kdo, kje, koliko, kdaj itd. Za kuharski recept so ta vprašanja: kako izvesti/storiti kaj, koliko česa in kdaj kaj dodati/izvesti.

Kot že samo ime besedilne skupine pove, je za opis postopka kot slogovni postopek značilno opisovanje. Tvorec namreč opisuje npr. izvedbo začetnega udarca pri odbojki, pripravo češnjevega sladoleda. Pomembno je, da tvorec natančno in razumljivo opiše faze oziroma korake in način njihovega izvajanja. Zato je v opisu postopka poleg besedila lahko vključeno tudi vizualno gradivo, npr. skice, fotografije, posnetki, ilustracije. V opisu postopka lahko tvorec komentira zahtevnost postopka, npr. »Solata z agrumi je osvežujoča, enostavna za pripravo.«, da bi naslovnika spodbudil.

Osnovne značilnosti opisa postopka so: časovno zaporedje, sistematičnost, natančnost, razumljivost in jasnost pri predstavitvi izvedbe postopka. Te značilnosti omogočajo, da lahko naslovnik postopek izvede sam in ga ponovi.

Tematsko in po obliki se opisi postopka med seboj zelo razlikujejo. To pa se kaže v besedju in drugih značilnostih opisa postopka. Besede, ki se v opisu pojavljajo, so lahko z določenega strokovnega področja, recimo s področja športa: vzročenje, faza vlečenja, ali pa tako pogosto rabljene, da so del vsakdanje govorice (recept, čas, priprava).

Opisan postopek je predstavljen z glagoli, ki poimenujejo dejanja, npr. odpri, pojdi, izberi, potisni. Praviloma so glagoli v sedanjiku. Izbira glagolske osebe (prva ali tretja oseba), števila (množina ali ednina) in glagolskega naklona (povedni ali velelni) pa je odvisna od tega, komu je opis postopka namenjen in kje je objavljen.

Esej je polliterarno odzivno besedilo, v katerem tvorec argumentativno izraža mnenje oz. dvomi o nekem pojavu (npr. s področja književnosti, športa, filozofije, kulture, družbe), ki je spodbudil nastanek eseja.

O tem pojavu se tvorec pogosto preizprašuje in o njem polemizira, pri čemer trditev ne zaključi, temveč spodbuja naslovnika, da se vključi in mu nasprotuje oz. se z njim strinja.

Vsebina naj bi se smiselno, jasno in razumljivo razvijala skozi uvod, jedro in zaključek. Esej je napisan tako, da združuje prvine strokovnega in umetnostnega besedila ter je pogosto podkrepljen s citati. Ti so lahko argumenti, s katerimi tvorec podpira svoja stališča, zato je za esej kot slogovni postopek značilna argumentacija.

Esej vsebuje značilne besede, besedne zveze, ki izražajo tvorčevo osebno stališče, npr. menim, mislim.

Ena od vrst eseja je šolski esej, ki ga pišejo dijaki pri nekaterih predmetih (npr. pri slovenščini, psihologiji, filozofiji). Pri šolskem eseju je tema določena, razmišljanje pa je vodeno, npr. z vprašanji in z vnaprej pripravljenimi smernicami.

Prijavnica je besedilo, ki ga tvorec vnaprej oblikuje z namenom, da se naslovnik na kaj prijavi, npr. na tekmovanje, krožek ali tečaj, na predavanje, izlet ali na potovanje.

V šoli je obravnavana je kot posebna vrsta obrazca, ki ga naslovnik izpolni tako, da na določena mesta vnese resnične in pravilne zahtevane podatke, npr. osebne podatke, podatke o starših ali skrbnikih, podatke o vrsti dejavnosti, na katero se naslovnik prijavlja. Prijavnica je tako vsebinsko strukturirana na posamezne sklope oz. zahtevane podatke. Kadar se na kak dogodek ali dejavnost prijavlja mladoletna oseba, prijavnico zanjo izpolnijo starši ali zakoniti skrbniki. Kot besedilna enota prijavnice je lahko dodan tudi drobni tisk, kjer so zapisani npr. pogoji za prijavo, dodatna pojasnila ali navodila za izpolnjevanje.

Prijavnica je natisnjena ali digitalna. Natisnjeno naslovnik čitljivo izpolni, se lastnoročno podpiše in jo odda osebno ali po navadni pošti. Digitalna omogoča prijavo na spletu.

Zanimivost

Prijavnica je posebna vrsta obrazca, ki tvorcu omogoča hitrejše, lažje in preglednejše zbiranje podatkov o prijavljenih. V trenutku, ko ti izpolnjujejo prijavnico, prevzamejo vlogo tvorca, ta pa vlogo naslovnika.

Govorni nastop je nastop, v katerem tvorec občinstvu govorno predstavi vnaprej pripravljeno besedilo.

Poteka na ustaljen način, zato ima ustaljeno zaporedje besedilnih enot. Te so: začetni pozdrav, uvod v podajanje teme, podajanje teme, sklep, zaključni pozdrav. Del govornega nastopa je lahko tudi razprava med tvorcem in občinstvom.

Namen govornega nastopa je naslovnike informirati o vnaprej določeni temi, npr. o življenjskem slogu, zanimivih osebnostih, aktualnih družbenih temah. Tvorec običajno izbira med vnaprej ponujenimi tematskimi sklopi ali temami, npr. v šoli jih vnaprej določi učitelj, na konferenci organizator. Sporazumevalne okoliščine (npr. šola, konferenca, televizija), tema in namen vplivajo na slogovni postopek.

Pričakuje se raba knjižnega jezika, sicer pa besedje sodi na izbrano tematsko področje.

Zanimivost 
Učitelj med opravljanjem svojega dela govorno nastopa, prav tako tudi radijski, televizijski napovedovalci, vplivneži, politiki, sodniki, tožilci.

Vabilo je besedilo, ki naslovnika vabi na dogodek. Tema vabila je dogodek (praznovanje, gledališka predstava, nogometna tekma, roditeljski sestanek), ki naj bi bil po tvorčevem mnenju zanimiv za naslovnika. Ker so ti dogodki zelo različni, se tudi vabila med seboj oblikovno in vsebinsko razlikujejo. Namen vabila je naslovnike seznaniti z dogodkom in jih nanj povabiti. Katere podatke bo vabilo vsebovalo in kako bo sicer tvorjeno, je odvisno okoliščin, v katerih je nastalo.

Vabilo lahko vsebuje še druge podatke, npr. čemu je dogodek namenjen, ali je vstop prost, podroben program dogajanja, kontaktne podatke. Uradna in pisna vabila lahko vsebujejo še podatke o tvorcu in njegov podpis.

Navedeni podatki so ubesedeni v ločenih besedilnih enotah in predstavljajo argumente, s katerimi tvorec prepričuje naslovnika, da bi se dogodka udeležil. Za vabilo je zato značilna argumentacija.

Namen besedila lahko tvorec izrazi neposredno z glagolom vabiti ali posredno s katerim koli drugim glagolom, npr. z glagoli priti, obiskati. Na jezikovni ravni (oblikoslovje) je zato pri neposredno izraženem namenu zlasti za pisno vabilo značilna raba 3. osebe ednine (npr. Založba Knjiga vabi) ali 1. osebe množine (npr. dijaki in profesorji umetniške gimnazije Konservatorija za glasbo in balet Maribor vabimo na koncert uglasbene poezije). Glagol vabiti je v takem primeru v sedanjiku. Dogodek, ki je tema besedila, pa je predstavljen z glagoli v prihodnjiku.

Vabila so lahko večpredstavnostna oziroma večkodna. To pomeni, da je ob besedilnem delu še vizualni del (npr. fotografija, ilustracija, različna vrsta in velikost pisave), ki nosi pomembne informacije za razumevanje besedila.