Pritožba je besedilo, s katerim se naslovniku pritožujemo zaradi nečesa, za kar nosi odgovornost.

S pritožbo se odzivamo na neprimerno ravnanje ustanov, organizacij ali njihovih predstavnikov, na slabo kakovost izdelkov ali storitev, neugodno rešene prošnje ipd., pri tem predstavimo razloge za svojo pritožbo in od naslovnika nekaj zahtevamo v zameno za nastalo škodo.

Če je naslovnik organizacija, podjetje, društvo ipd., je družbeno razmerje med udeleženci uradno. Najlažje ga prepoznamo po vikanju.

Svoje nezadovoljstvo ustrezno podkrepimo z argumenti, zato v pritožbi kot slogovni postopek prevladuje argumentacija.

Pri tvorjenju uradne pisne pritožbe upoštevamo ustaljeno obliko uradnega dopisa, zato ima ta besedilna skupina nekatere besedilne enote iste kot kateri koli uradni dopis, npr. podatke o tvorcu in naslovniku, podatke o kraju in času nastanka besedila, nagovor, pozdrav, podpis, priloge. Od drugih uradnih dopisov se razlikuje v poimenovanju besedilne skupine in v izrazih, v katerimi je ubesedena tvorčeva namera (se pritožujem), ter v samem jedrnem delu. V njem navedemo argumente, dejstva, s katerimi podkrepimo svojo pritožbo. Vsak argument, vsako dejstvo predstavimo v ločenem odstavku.
 

Tvorčeva namera je izražena z glagoli v sedanjiku (npr. pritožujem se, pričakujem) ali samostalniško (npr. pritožba, odškodnina). Glagoli v pretekliku so uporabljeni za opis tistega, zaradi česar se pritožujemo.

Drugo značilno besedje je še: smo upravičeni, nezadovoljstvo, razočaranje, opravičilo, dokaz.

Preberi še:

Prošnja je besedilo, s katerim tvorec naslovnika prosi, tj. poziva, da stori kaj, kar je za tvorca ugodno. Zato je prošnja pozivno besedilo. Tvorec si iskreno želi, da bi se to, za kar prosi, uresničilo.

Vsaka prošnja ni uradna prošnja. Uradna prošnja ima obliko uradnega dopisa, naslovnik je uradna institucija ali oseba, ki jo predstavlja (npr. ravnatelj, dekan, direktor, delodajalec). Ta institucija je predhodno lahko objavila javni razpis ali oglas. Uradna prošnja je lahko tudi v obliki obrazca, v katerega tvorec (prosilec, vlagatelj) le vnaša zahtevane podatke.

Tvorec prošnjo podpre z argumenti, npr. z ustreznostjo izobrazbe, delovnimi in drugimi izkušnjami, zmožnostmi, zato je zanjo kot slogovni postopek značilna argumentacija.

Za prošnjo so značilne besede in besedne zveze, npr. prošnja, prosim, mi omogočite, v pričakovanju odgovora, in tudi tiste, ki se nanašajo na izkušnje, izobrazbo ipd.

Preberi še:

Življenjepis (biografija) je besedilo, v katerem so v časovnem oz. kronološkem zaporedju predstavljeni pomembni dogodki in dosežki iz življenja osebe, npr. podatki o rojstvu, bivanju, izobraževanju, raziskovalnem delu, ocenah, zaposlitvi, delovnih izkušnjah, prostočasnih dejavnostih.

Za navajanje preteklih dogodkov so rabljeni glagoli v pretekliku, za navajanje aktualnih pa v sedanjiku.

Dogodki in dosežki o osebi so zapisani v vsebinsko ločenih odstavkih kot odgovorih na k-vprašanja, npr. kdaj in kje se je rodila, kdaj in kje se je šolala, katere so njene kompetence in zmožnosti, katerih tekmovanj ali drugih dogodkov se je udeležila, katere vidnejše rezultate je dosegla, s katerimi prostočasnimi dejavnostmi se ukvarja in koliko let delovnih izkušenj ima.

Na katera vsa vprašanja tvorec odgovori in katero osebno glagolsko obliko (npr. rodila sem se, se je rodila) uporabi, je odvisno od naslovnikovih zahtev.

Na opisane dogodke in dosežke se v življenjepisu navezujejo rabljene besede in besedne zveze, npr. rodila sem se, sem se šolala, izobraževanje nadaljujem, se udeležujem predavanj, sem zaposlena kot, stopničko višje, regijsko tekmovanje.

Življenjepis je oblikovan kot uradni dopis, vse pogosteje pa kot vnaprej pripravljen standardiziran obrazec (Europass). Običajno ga dodamo kot prilogo k uradnim dopisom, npr. prošnji, prijavi.

Preberi še:

Opis življenja osebe je besedilo, s katerim tvorec naslovniku predstavi določeno osebo tako, da opiše njene običajne dnevne aktivnosti. Tvorec lahko opiše življenje katere koli osebe, za katero predvideva, da je naslovniku zanimiva.

To je lahko znana osebnost, npr. s področja športa, znanosti, umetnosti, politike ali estrade, manj znana z zanimivim poklicem ali načinom življenja, lahko pa tvorec opiše tudi svoj vsakdan. Besede in besedne zveze, ki jih uporablja, se vežejo na ta področja.

Kot že samo ime besedilne skupine pove, je zanjo značilno opisovanje. Tvorec vsakodnevne aktivnosti opisuje z odgovori na dopolnjevalna oziroma k-vprašanja:

• kdo (je predstavljen, s kom se druži, dela, trenira …);
• kaj (počne čez dan, s čim se ukvarja v svojem prostem času …);
• kje (živi, se šola, je zaposlen, trenira …);
• kdaj (se odpravi od doma v šolo ali službo …);
• kako (opravlja svoje aktivnosti …).

Pri tem upošteva časovno zaporedje oziroma navaja aktivnosti, kot si v dnevu sledijo od jutra do večera, zato so glagoli praviloma v sedanjiku in povednem naklonu. Če tvorec opisuje življenje nekoga drugega, so glagoli v 3. osebi, če pa svoje, so v 1.

Opis življenja osebe je lahko večpredstavnostno oziroma večkodno besedilo, kar pomeni, da ob besedilnem vsebujejo še vizualni del, npr. fotografijo osebe.

Opis življenja osebe je lahko uvod v intervju ali z njim vadimo za pisanje življenjepisa.

Pripoved o življenju osebe je besedilo, s katerim tvorec naslovniku pripoveduje o življenju določene osebe tako, da predstavi in vrednoti doživetja iz njenega življenja.

Tema pripovedi o življenju osebe je oseba, za katero tvorec predvideva, da je naslovniku zanimiva ali bi ga lahko navdihnila. To je lahko znana osebnost, npr. s področja športa, znanosti, umetnosti, politike ali estrade, manj znana z neobičajnim, drugačnim načinom življenja, posebnimi izkušnjami, izjemnimi dosežki ipd. Na interesno področje osebe se navezuje leksika, značilne pa so tudi čustveno zaznamovane besede in besedne zveze (npr. žal, biti boj s smrtjo, popoln čudež), s katerimi tvorec vrednoti predstavljena doživetja.

Kot že samo ime besedilne skupine pove, je zanjo značilno pripovedovanje. V pripoved tvorec v prvi vrsti vključuje, kar se je že zgodilo, in sicer v časovnem oz. kronološkem zaporedju, zato so glagoli praviloma v pretekliku in povednem naklonu. Če tvorec pripoveduje o svojem življenju, so glagoli v 1. osebi, če pa o življenju nekoga drugega, so v 3.

Pripoved je členjena na odstavke, posamezni odstavek pa se navezuje na določeno življenjsko obdobje (npr. šolanje, selitev, delo, uspehi, aktualno dogajanje). Vsebuje lahko nauk, ki je zapisan kot moto oz. slogan ali pa ga razberemo iz besedila (npr. Razlike med ljudmi niso nevarne.).