Stojim v pušči, bogu za hrbtom, cesta takšna, kot da človek nikoli ni izumil asfalta in betona, trava visoka, kot da ne znamo vključiti štiritaktnih motorjev.

Županja sibirske vasi Kujumba, 3400 kilometrov oddaljene od Moskve, se s svetom sporazumeva z radijsko postajo. Nimajo ne telefona, ne pošte, ne računalnika. Vas ob reki Tunguski je dostopna le po vodi ali s helikopterjem, ki vsakih nekaj dni prileti v to zamrznjeno pokrajino bogu za hrbtom, polno volkov, medvedov in soboljev.

Če pri čem, je svet pri podnebnih spremembah ena sama velika globalna vas. Še če ga lomijo Indijci ali Kitajci tam nekje bogu za hrbtom, bomo to slej kot prej občutili tudi Slovenci ...

V Sloveniji je vsaj 55 tisoč gospodinjstev, ki nimajo možnosti širokopasovnega dostopa v internet. Večkrat sem že slišal pripombo, da pa res ni nujno, da bi to možnost imel tudi starček, ki živi nekje bogu za hrbtom na osameli kmetiji daleč od večjega strnjenega naselja. V odgovor jim običajno odvrnem, da imamo v Sloveniji vsi pravico biti enakopravni. Tako vsaj piše v našem vrhovnem aktu, ustavi. 

Če iščete kraje, za katere lahko brez zadržkov uporabite frazo »bogu za hrbtom« in so hkrati super turistična destinacija, so ti brez dvoma prava izbira.

Naši kraji so bili tabu tema. Zanje radi pravijo še zdaj, da so bogu za hrbtom. Vendar mi tu živimo in radi imamo te vasi. Smo izobraženi. Veliko krajev je manj dostopnih, kot smo mi.

Rekla sva si, da bi rada šla na konec sveta. Na mapi sveta sva začela iskati ta konec in pristala v Indoneziji. Že pred potovanjem sva se odločila, da se bova poročila tam nekje bogu za hrbtom. Po raznoraznih peripetijah, ki so tema za romantično komedijo, sva si končno uspela natakniti prstane in oditi na medeni teden. To pa je bila tridnevna hoja na skoraj 4000 metrov visok vulkan.

V tem zapuščenem, podeželskem okolišu, ki leži bogu za hrbtom, sva z Mary preživela mladost.

Povedali smo mu, da živimo bogu za hrbtom, da imamo težave s cestami in ga povabili na obisk. Do danes ga še ni bilo.