Še vedno vlada Machiavellijev rek »Človek človeku volk«, tekmovanje za prevlado, katerega glavni vzrok je vlada ega. Logično vprašanje je torej, ali je mogoče preseči ego, ki vse omejuje le na posameznika, in začeti delovati v splošno družbeno dobro?  

V družbi, kjer velja, da je »človek človeku volk«, kjer je konkurenca glavno pravilo, se morajo posamezniki sami boriti za preživetje.

Volk je našel prostor tudi v pregovorih. Znano je, da volk menja kožuh, ne pa svoje narave. Iz časa antičnega Rima pa se je ohranil izrek, da je človek človeku volk.

Namesto poštenosti in pravičnosti se uveljavlja pravica močnejšega, odnosi med ljudmi pa se spreminjajo v razmere, v katerih je človek človeku volk. Takšno razumevanje in prakso tekmovalnosti zavračamo. Za nas sta strpnost in kultiviranost temeljni sestavini tekmovalnosti.

Tehnološki razvoj je šel tako naprej, da so večino dela tako ali tako sposobni narediti že stroji, dela bo v prihodnje še manj, razen če bo človek začel delati tudi kaj na duhovnem in ne zgolj materialnem področju; na duhovnem smo že zdavnaj popolnoma zakrneli, saj ni čudno, da žremo drug drugega po principu človek človeku volk!