pet minut čez dvanajsto
prepozno, ne več pravočasno
Naj vlada in njen predsednik zatrjujeta karkoli, pri pokrajinah so še ostala odprta vprašanja. To potrjuje tudi dejstvo, da so koalicijski poslanci referendumska vprašanja komaj spravili skupaj – pet minut čez dvanajsto in kar malce mimo poslovnika.
Če se kaj zgodi pet minut čez dvanajsto, pomeni, da se zgodi pozneje kot pričakovano ali potrebno, tudi prepozno ali ne več pravočasno.
O tem ste se lahko te dni prepričali tudi sami, saj je Slovenijo že pobelil sneg. Tisti, ki šele zdaj razmišljamo, kako bomo avto opremili za zimo, ukrepamo pet minut čez dvanajsto.
Protipomenka
pet minut čez dvanajsto
Pogovor na vrhu (v pisarni avstrijskega zveznega kanclerja /.../), ki so se ga v sredo udeležili deželni glavarji, predstavniki prometnega ministrstva in tudi opozicijskih političnih strank, so v tisku precej soglasno ocenili kot dogodek »pet minut čez dvanajsto« oziroma pogovor, ki je »bil osem let prepozno«.
A zakaj si sploh moramo nenehno ponavljati, da se bomo učili iz svojih napak? Zakaj vedno znova rešujemo napake za nazaj, namesto da bi jih že vnaprej preprečili? Stvari rešujemo pet čez dvanajsto, namesto da bi jih rešili vsaj pet pred. Morda je to lahko priložnost, da pokažemo, da se znamo učiti iz svojih napak.
Poloma konference, ki bi brez dvoma izzval hudo krizo Unije, si tudi ne želi nobena članica. Nobena ne bi bila rada kriva za neuspeh, zato je popuščanje pri nespravljivih stališčih do ključnih vprašanj reforme mogoče pričakovati do zadnjega trenutka, v tako rekoč že napovedanem podaljšku, torej »pet minut čez dvanajsto«.