pet minut pred dvanajsto
komaj še pravočasno
V Drago zaide tudi bela štorklja Ciconia ciconia, saj posamezni pari gnezdijo na Barju. Do leta 1971 je gnezdil par na dimniku takratne opekarne v Dragi. Včasih prileti v Drago, še zlasti na Veliki ribnik, tudi labod grbec Cygnus olor. Običajno srečujemo bolj posamezne primerke oziroma pare, leta 2002 pa jih je bilo kar 12. Morda se bomo ozavestili, ko se bo položaj še poslabšal in bodo izginile tudi »običajne« živalske vrste. Žal bo takrat prepozno, kajti že sedaj je pet minut pred dvanajsto.
Če rečemo, da se kaj zgodi pet minut pred dvanajsto, poudarimo, da se zgodi komaj še pravočasno oziroma skoraj že prepozno, torej tik pred iztekom roka ali odmerjenega časa.
Pet minut pred dvanajsto boste končno dobili idejo, kako rešiti neprijetno zadevo. Vprašanje je le, ali boste imeli na razpolago še dovolj časa, da to storite.
S frazemom se lahko negativno opredelimo do dejanj, za katera menimo, da so se zgodila prepozno, zlasti če gre za pomembne zadeve ali odločitve, za katere smo imeli na voljo veliko časa.
Dejstvo, da so v vladi pet minut pred dvanajsto pričeli pripravljati nov zakon, s katerim naj bi se poslanci prvič srečali oktobra in ga do konca leta sprejeli po normalnem, trifaznem postopku (?), je le nov prispevek k neresnosti.
Sopomenka
Protipomenka
pet minut pred dvanajsto
Po njegovih besedah so maroni letos obrodili približno 80-odstotno. »To pomeni, da je suša naredila svoje, vendar je pet minut pred dvanajsto padlo dovolj dežja, da je maron ponekod res tak, kot mora biti,« ocenjuje letošnjo letino.
Že pred dvema letoma je namreč ravnal podobno: napovedal, da zaradi starosti in slabega zdravja ne bo kandidiral, potem pa si je pet minut pred dvanajsto premislil.
Pet minut pred dvanajsto boste končno dobili idejo, kako rešiti neprijetno zadevo. Vprašanje je le, ali boste imeli na razpolago še dovolj časa, da to storite.
Tudi pregovorna dvanajsta ura rada pogosto bije, a žal ne kliče h kosilu. Prej povzroča stres, saj je treba nekaj razrešiti, se odločiti, pa četudi pet minut pred dvanajsto. Pravzaprav spominja na obračun z drugimi ali s samim seboj. Ob tem pomislim, da je na svetu še veliko plemen, ki dobesedno nikoli ne vedo, koliko je ura, kakor v svojih knjigah opisuje temnopolta manekenka /.../, ki je odraščala med nomadi. Ura okoli zapestja jo nenehno opominja, da v zahodni civilizaciji ne more biti svobodna, saj se ne more ravnati po soncu in dežju. Prav ta civilizacija od vseh nas zahteva, da smo točni kot švicarske ure, sicer hitro pademo v kategorijo neresnih, če že ne nedelavnih. Zato ni čudno, da smo ob vsaki omembi ure živčni in zaskrbljeni, kaj smo že spet zamudili, kajti ura teče, nič ne reče.