Pač pa me je začel izredno zanimati navaden poljski vrabec. Tukaj ga vidim na vsake kvatre, medtem ko je papig vseh vrst in barv kot vrabcev. 

Ko je bilo vsega konec, smo pobrali steklenice naokoli, zlili še kakšen zapuščen kanec piva in vse lepo pospravili. Kar se je kje polilo, pa je dražilo nosnice z že zgoraj omenjenim vonjem. A srednjo šolo smo že zapustili in to ne včeraj, letos smo praznovali dvajseto obletnico z zamikom – v resnici je minilo že dvaindvajset let. Ampak pivo imam pravzaprav rada. Včasih. Na vsake kvatre. Takole zvečer, ko vem, da se mi ne bo treba še kam odpeljati in da sem končala, kar sem se namenila narediti na ta dan. 

Ko so me od pohajkovanja začele boleti noge, sem zavil na obisk k očetu. Že od lani je bil v penziji. Prej sem se še na vsake kvatre oglasil v stavbi, v kateri je delal, odkar pa je ždel doma, me skoraj ni bilo naokoli.

Zdaj je v šuštariji že 15 let, po več selitvah je pred dvema letoma pristal na Miklošičevi. Njegove izkušnje kažejo, da čevljarstvo kot poklic res izumira. Nemara ne tako hitro kot na primer dežnikarji in galanteristi, kjer je cena industrijskih masovno izdelanih proizvodov tako nizka, da ji rokodelec ne more konkurirati, popravilo takih izdelkov pa se tudi ne izplača. Čevljarja pa vendar na vsake kvatre obiščemo, najpogosteje zato, ker je treba zamenjati izrabljen napetnik.

Sila redko se zgodi, da so glasbeni solistični koncerti v mariborski dvorani Union. Simfonični koncerti da, toda pianistični recitali na vsake kvatre enkrat namreč samo tedaj, kadar obiščejo Maribor resnično veliki solisti.